Proso, drobno žitno zrno, botaniki uvrščajo med pražita. V divji obliki ga najdemo na vseh celinah, razen seveda na Antarktiki. Proso so uživali že v kameni in bronasti dobi in tako poleg lana sodi med najstarejše kulturne rastline. V malhi znamenitega Ötzija, mumije človeka iz 3. tisočletja pred našim štetjem, ki so ju našli v Alpah, so našli sledove prosenega zrnja!

V srednji Evropi je bilo proso prispodoba vztrajnosti in plodnosti. Zato si je nevesta pred poročnim obredom prosenih zrn natresla v čevlje, svatje pa so mladoporočenca med obredom s prosom tudi posipali - tako, kot to delamo še danes, vendar z rižem. Že starorimski pisec Plinij ga je označil kot žito največje kakovosti. Sicer pa proso kot kultivirana žitarica izvira z Daljnega vzhoda, Marco Polo ga je opisal kot ‘kitajsko žito'. Že stare knjige so proso obravnavale kot zdravilno rastlino.

Janez Vajkard Valvasor je v 18. stoletju zapisal, da kmetje proso pridelujejo za kašo in kruh, predvsem nevzhajan, ki so mu rekli prosenjak. Zavoljo hranilnih in zdravilnih vrednosti so ga radi postregli tudi otrokom. Zato ni čudno, da je nekdaj veljal rek, ki se je nanašal na proso in se je glasil: Mlečna kaša, mati naša in otročja sladka paša. Seveda je proso tudi na moč okusna hrana, čeprav je še ne tako dolgo nazaj tudi o tej njegovi lastnosti prevladoval zgrešen stereotip, ki so ga širili predstavniki višjih družbenih slojev. Tako je v Evropi proso še v prvih desetletjih 20. stoletja veljalo za kruh revežev.

Koristne sestevine prosa

Tudi sodobni prehranski strokovnjaki proso visoko cenijo. Od mineralov vsebuje večje količine fosforja, magnezija in železa ter silicija, ki jih v drugih žitih ni. Proso je tudi ena od maloštevilnih rastlin, ki premorejo silicijevo kislino v topni obliki, kar organizmu omogoči njeno absorbcijo. Ta koristi zobni sklenini, trdnosti nohtov in čvrstosti las. Proso je edino žito, ki v želodcu povzroči alkalno reakcijo in je zaradi tega primerno živilo tudi za občutljive želodce, predvsem zavoljo visoke vsebnosti mineralov in vitaminov. Proso je tudi balzam za uničeno črevesno floro in za druge črevesne bolezni. Njegov alkalični učinek namreč blokira razmnoževanje gnilobnih bakterij.

Nasvet za pripravo

Proso kuhamo petnajst minut, pri čemer pa je čas kuhanja odvisna tudi od prosa samega. Čas kuhanja je odvisen tudi od tega, kakšno proso želimo. To je povezano s količina vode! Če želimo nelepljivo in zrnato proso, potrebujemo tri in pol skodelice vode za eno skodelico prosa, tako da proso v vodi plava. Ko je kuhano, ga precedimo, za hip damo v hladno vodo in dodamo k omaki, ki smo jo predhodno pripravili.

Prosena kaša je bila najbolj čislana obredna jed, ki se je na mizi obvezno znašla ob svatbah, krstu, birmi in sedmini. Pripravljali so jo kot juhe, na mleku, jo pekli, ji dodajali krompir, bob in fižol, kislo zelje in repo, gobe in sadje. Tudi danes proseno kašo radi kuhajo v mleku ali vodi kot samostojno jed, a tudi kot prilogo k raznim jedem. Gospodinje (ali gospodinjci, kakor hočete) za poobedek radi skuhajo kašo z drobno narezanim sadjem ali pa iz prosenih zrn oziroma moke spečejo razne sladice.

Proseno moko lahko dodajamo tudi testu za kruh, če pa je ta zgolj iz prosene moke, moramo vzeti v zakup, da bo ta nekoliko drobljiv - kar pa sploh ni nič narobe.. Mleto proseno kašo, torej proseno moko, lahko uporabimo tudi kot gostilo. Če to imenitno žitarico skuhamo v vodi, lahko njen okus izboljšamo - recimo - s cimetom, naribanim jabolkom, banano, rozinami, limoninim sokom in tudi z marmelado. In še opozorilo: prosena kaša se rada razkuha ali postane sluzasta, kar preprečimo tako, da seme dobro speremo z vročo vodo.

Vir: 

www.ekomagazin.si